Verjamete v pravljice? Najlepša je prav gotovo tista, ki govori o zlatem runu, argonavtih in njihovih zasledovalcih Kolhidijcih, ki so se po naših krajih podili še v času pred trojansko vojno.

Kolhidijci naj bi Istri dali tudi ime, ker je zelo podobna nekdanji pokrajini Hister na obalah črnega morja. Začetek istrske zgodbe je torej legendaren in pravzaprav je od takrat dalje ta dežela polna burnih zgodovinskih dogajanj. Zanimiva je zgodba o Epulu, kralju Histrov v času Rimskih osvajanj, ki je zaradi pijančevanja izgubil vojno z Rimljani in s tem tudi svoje kraljestvo.

Vino je torej, tudi tragično, kakor mu pritiče, usmerjalo kolotek Istrske zgodovine, nekoč morda precej bolj kakor danes, ko je njegov pomen zreduciran na najpomembnejšo kmetijsko dejavnost. A vendar sta v genih istrskega človeka globoko vtisnjena refošk in malvazija ki s svojimi koreninami srkata minerale šavrinskega fliša in z listjem vpijata energijo sredozemskega sonca. Sta kot tekoč spomin ali otipljiva vez med sedanjosto in časi, ki so že davno minili. Sta kot čudež, ki se je zgodil z namenom, da se v srcih naseli sreča.  Da, takšna je čarobna moč  istrske zemlje! Ko se te enkrat dotakne, te prevzame, priklene k sebi, da slepo občuduješ vse kar ti nakloni in verjameš, da boljšega ni moč dobiti. In verjemite mi, res je tako.

Razgibano šavrinsko gričevje v sebi skriva izmenjujoče se plasti laporja in peščenjaka, dveh kamnin, ki se dopolnjujeta in pod vplivom dežja, sonca in vetra tvorita prst v katero se vraščajo korenine malvazije, refoška, muškata, maločrna, cipra in ostalih plemenitih trt. Z razpadanjem laporja nastajajo glinasti delci, ki so bogati z mineralnimi snovmi in dajejo vinu krepost. Peščenjak omogoča prepustnost prsti, ogreje tla in naredi muškate omamno dišeče. Istran ga je vzidal v zidove teras, da bi vsi videli, kaj je razlog dobrote njegovih vin. Zidove obseva toplo, pozno poletno sonce in v grozdih nastaja veselje. In Istra je polna čarobnega veselja.