Istrska penina Štrigon ni nastala kot načrtovan projekt, temveč kot spontana povezava med vinom, človekom in istrsko mitologijo. Dobrih osemnajst let je že minilo, odkar sta me Livio Jakomin in pokojni Zvest Apollonio prosila, če bi za nek poseben dogodek pripravil penino. In sem jo.

Letnik 2006, iz malvazije in muškata, pol–pol. Osemdeset steklenic. Šestdeset se jih je spilo na dogodku, dvajset jih je ostalo. Mislim, da imam še eno nekje v kleti – leži v kakšnem kovinskem boksu in čaka na svoj trenutek.

Jaz sem pripravil vino, Zvest je narisal etiketo in penini dal ime – Štrigon.

Ime se mi je zdelo pomenljivo. Zanj morda spontano, saj se je kot istrski umetnik takrat že ukvarjal z idejo o kipu Štrigona, ki jo je dobro leto kasneje tudi realiziral. Risba na etiketi in ime penine sta se mi zdela fantastična, zato sem Zvesta kmalu po dogodku prosil, če bi lahko njegovo risbo uporabil za svojo penino, če jo bom kdaj imel.

Prvi Štrigon

Ni bilo treba čakati dolgo.
Z letnikom 2010 sem želel na trg plasirati prvi rosé iz naše kleti, vendar so bile kisline za moj okus preveč izrazite. To mi je dalo idejo, da bi morda poskusil s svojo prvo penino.

In tako je nastal prvi – pravzaprav drugi – Štrigon.

Istrska penina Štrigon in mitološko izročilo

Štrigon je istrsko mitološko bitje.
Nekateri ga vidijo kot pol boškarina, pol človeka. Drugi kot kozla v človeški podobi. Tretji kot čudaka, čarodeja in postopača, ki se je potikal po šavrinskem gričevju in zganjal vragolije.

V istrskem izročilu Štrigon ni pošast.
Ni zgolj bitje iz pravljic in ni nekaj, o čemer bi se govorilo na glas. Je nekdo z roba – tisti, ki nosi nekaj, česar ljudje ne znamo razložiti.

Govorilo se je, da ima težke oči. Da se tam, kjer hodi, zemlja drugače odziva. In da se včasih nekaj zgodi brez pravega razloga.

Štrigon ni bil nujno hudoben. Bil pa je priročen odgovor takrat, ko letina ni uspela, ko je vino zavilo v svojo smer, ko je narava prehitro pokazala zobe ali ko se je pač nekaj zgodilo.

V pripovedih, ki so krožile po šavrinskem gričevju, je včasih dobil še drugo podobo – napol človeka, napol živali. Nekateri so v njem videli kozla, drugi boškarina. A to ni bil opis bitja, temveč način, kako strahu dati obraz. Človek sam včasih preprosto ni bil dovolj.

Zakaj penina

Prav ta dvojnost – med zemljo in nečim neizrekljivim, med človeškim in nerazložljivim – se mi je zdela prava za penino.

Ker tudi vino ni nikoli samo rezultat nadzora in znanja. Vedno ostaja prostor, kjer ima narava zadnjo besedo.

In prav zato je vsak Štrigon nekoliko drugačen.
In ja – Štrigona ne začuti vsak.

Trije Štrigoni (in morda še kakšen)

Letnik 2010 je nastal slučajno, nenačrtovano.
Zato je tudi drugačen: alkoholen, brut, čeprav mu ni bil dodan ekspedicijski liker. Mehurčkov je manj, ker tistih nekaj gramov sladkorja iz sekundarne fermentacije ni povrelo do konca – zelo verjetno zaradi višjega alkohola.

Sledil je letnik 2021, načrtovan, pridelan iz dveh sort: refošk in syrah.
Rosé, a bolj intenziven. Degoržira se sproti, po potrebi. Prijetna sadnost, osvežujoča kislost in lahkotna pitkost.

Potem je tu še pet-nat, letnik 2021, iz starih istrskih belih sort. Le še nekaj steklenic ga je.

A v kleti je še en. Nekje vmes.
In morda pride še kakšen – če bo le narava dopustila.

Danes Štrigon ni več le penina, temveč zgodba, ki se vrača vsakič, ko se steklenica odpre. Ne ponavlja se, ne sledi pravilom in ne nastaja po urniku. Tako kot v istrskem izročilu tudi v vinu ostaja nekaj neulovljivega – nekaj, kar je treba doživeti, ne razložiti. In morda je prav zato Štrigon namenjen tistim, ki v vinu ne iščejo le okusa, temveč tudi občutek prostora, časa in trenutka.